Goriška Brda nekateri primerjajo z italijansko Toskano in če se spomladi zazremo v gričevnat, razgiban svet, sestavljen iz dolin in vzpetin se nam resnično zazdi, kot da se sprehajamo pod toplim toskanskim soncem. Iz Nove Gorice se tja lahko podamo po cesti ob Soči, pri vasici Plave prečkamo reko Sočo in se nato čez Vrhoveljski preval spustimo v Brda. Enostavnejša pot nas bo vodila iz Solkana po eksteritorialni sabotinski cesti preko mosta čez Sočo in nato čez italijansko ozemlje. Goriška Brda so svojevrsten svet, ki se dviga med dolino Soče in državno mejo na 150-300 m nadmorske višine. So ena najsevernejših sredozemskih pokrajin. Vasi, ki so v stoletjih zrasle med terasasto urejenimi vinogradi in sadovnjaki in na slemenih gričev so značilno sredozemske; strnjene, pretežno kamnite, strehe hiš so pokrite s korci. Močan vpliv je tod pustila rimska doba, Brici (prebivalci Brd) pa so skozi stoletja ohranjali slovenska jezik in kulturo. Po drugi svetovni vojni je del Brd postal italijanski (južni in skrajni zahodni del) in se danes imenuje Collio. Pokrajina je še danes kmetijsko obdelana in prevladujoče kmetijske dejavnosti so vinogradništvo, pridelovanje češenj in breskev, v zadnjih letih tudi gojenje oljk.
Briške vasi
Če se peljemo po sabotinski cesti iz Nove Gorice, nas bo pot vodila skozi naselje Podsabotin do vasi Hum. Če se odločimo za cesto proti severu, nas pot najprej pripelje do vasi Kojsko, ki je bilo pred 1. svetovno vojno kulturno in gospodarsko središče Brd. Nad vasjo stoji cerkev sv. Križa z gotskim oltarjem iz leta 1515, najbolje ohranjenim poznogotskim krilnim oltarjem na Slovenskem. Kojščanski grad (1594) je bil last Coroninijev, kasneje Attemsov. Če se peljemo 1 km po cesti naprej, prispemo v vas Gonjače, od koder se lahko povzpnemo na vrh Mejnika, osrednje dominantne točke Brd (321 m), kjer stojita 24 m visoki razgledni stolp in bronast spomenik v NOB padlim Bricem. Še 2 kilometra in cesta nas pripelje v najslikovitejšo briško vasico, Šmartno v Brdih, ki je sama zase kulturni spomenik. Vas je utrjeno mediteransko naselje; najverjetneje je nekoč na tem mestu stalo rimsko oporišče. Obzidje okoli vasi je iz prve polovice 16. stoletja. V vasi še stojijo hiše s ponekod ohranjenimi odprtimi ognjišči, značilne ozke ulice in trgi, zato Šmartno upravičeno nosi naziv svojevrstnega kulturnega spomenika. Stare hiše imajo značilen osrednji prostor z nizkim odprtim ognjiščem, gank na zunanji strani hiše, na dvorišče pa se je običajno vstopalo skozi širok porton ali portal. Baročno cerkev sv. Martina, po kateri je vas dobila ime, krasijo freske Toneta Kralja, cerkveni spomenik pa je nekdanji trdnjavski stolp iz 14. stol. Od 16. pa vse do druge polovice 18. stoletja je bilo Šmartno pomembna strateška obrambna točka, vključena v sistem utrdb, ki je Benečani nikoli niso uspeli zavzeti. Danes je v posebni Briški hiši na ogled življenje domačinov začetku 20. stoletja. Lahko si ogledate tudi Hišo kulture, ki prireja številne razstave. Vsako pomlad v vasi poteka festival Brda in vino, ko vaški vinogradniki odpro svoje kleti in obiskovalcem ponudijo vrhunska vina briških vinarjev z obeh strani meje. Poleg vina so na voljo tipične briške kulinarične dobrote. Osrednje briško naselje je vas Dobrovo, ki leži med potokoma Reka in Donank. V vasi je moderna vinska klet z znanimi in priznanimi sortami vina, vsako leto pa mnoge goste v vas privabi praznik češenj. Biser vasi, grad Dobrovo je bil zgrajen okoli leta 1600 na temeljih starejšega. Sprva je bil v lasti družine Colloredo, nazadnje pa de Baguer. Leta 1869 je bil na travniku pod Dobrovim eden prvih slovenskih narodnih taborov, na grajskem dvorišču pa so se od nekdaj shajali Brici na političnih zborovanjih, prirejali gledališke predstave in športna tekmovanja. Od leta 1991 so v gradu na ogled grafična dela umetnika Zorana Mušiča. Še približno kilometer je od Dobrovega do Medane, rojstnega kraja slovenskega pesnika Alojza Gradnika. V vasi je pesnikova domačija in spominska soba. Od leta 2010 se avgusta v vasi odvije literarni Festival Sanje, dnevi knjige in vina. V vasi Vipolže stojita dva grajska objekta in cerkev. Stari grad iz 11. stol. je bil v lasti Goriških grofov. Zadnji lastniki, baroni Feufenbachi so nad njim zgradili novi, sedanji grad.
Dežela vina in sadja
Zaradi bližine sredozemskega morja in rodovitne prsti so Goriška Brda pravi rajski vrt, saj nudijo idealne pogoje za razvoj vinogradništva in uspevanje malodane vsakršnega sadja. Za Brda je značilna intenzivna usmerjenost v vinogradništvo in sadjarstvo, zato je še danes v pokrajini visok delež kmečkega prebivalstva (nad 20 %). Brda so zagotovo najbolj poznana po češnjah, ki so nekoč kmetu predstavljale prvi letni dohodek, slovele so na Dunaju, briške žene so jih prodajale po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Salzburškem. Odlično uspevajo tudi breskve, marelice, hruške, jabolka, slive. Slive so Brici nekoč sušili, jih žveplali in ploščili, ter jih kot t.i. prunele prodajali na Dunaj in celo v Ameriko. V zadnjih letih se na območje ponovno vračajo oljke in oljarstvo. Zadnja leta se vse bolj uveljavljajo številni zasebni kletarji, ki uspešno tržijo svoja vina tako na domačem kot tudi tujem tržišču in tako poleg vinske kleti v Dobrovem skrbijo za prepoznavnost briške žlahtne kapljice.